Bi poročilo napisal prej, če bi glava bila ohlajena. Pa je rabila dva meseca, da se je ohladila.
Če ti celotna sezona sloni na eni ali dveh dirkah je stvar zelo preprosta. Ni treba dosti debate ali je bila uspešna ali za v pozabo. No moja bo za v pozabo. Moj najboljši izid v St. Poeltnu in dobra pripravljenost pred Celovcem mi je vlivala upanje na borbo za visoka mesta. Poleg tega pa letos napovedano hladnejše vreme ki mi je pisano na kožo. A je žal poškodba na kolesu to preprečila.
Načrt tekme. Dirkat! Plavati na 90%, na kolesu pa ko pride mimo Kovač (ki bo odvozil samo en krog v času cca 2.15h) prijet in odpeljat okoli 2.20h in drugi krog 2.25h. Tek konstantno tempo začrtan za končnih okoli 3.10h do 3.15h.
Plavanje letos z drastično zmanjšanimi kilometri treninga v začetku po štartu ni bilo optimalno. Nekako ni bilo ritma (tudi zato ker se nikoli nimam navade ogreti pred štartom v vodi) in kmalu na 500m zagledam ob sebi Kovača, ki ga tam ne bi smelo biti. Že pri naslednjem vdihu pa mimo mene Harnold, ki je štartal pol minute za mano. Nekako se osredotočim na tehniko in da plavam čim bolj ravno linijo ter v območju "udobja". Občutek imam da mi Kovač in skupina uhaja saj me dobivajo že nekateri age grouperji. Po 2km. se začnejo stvari obračati in počasi lovim pred sabo, prvič v življenju je zavesljaj še vedno poln in močen, roke pa lahke. Na koncu plavam 51 minut 48 sek kar je super. Občutek sem mel da se plaval okoli 53 do 54 minut. Tako iz vode 8 med profiji in 27 absolutno. Plavanje lahko tako ocenim za (9).
menjava letos malo drugače, menjalni prostor prestavljen, kar je dobro saj več vidiš navijače. Nekako nejevoljno grem do vrečke ker mislim da je Kovač pred mano. Pogledam na štant in njegove vreče res ne vidim več. Vzamem kolo malo pred z Miki Weissom in že so tu navijači.
Na kolesu že v štartu ne čutim mišic na nogi. Weiss, ki je imel drugi čas kolesa in tekme odleti mimo kot da je na motorju. Nekako 20km skušam priti k sebi da ogrejem mišice a ne gre. Pritiskam po pedalih (po najbrž absolutno prenizki frekvenci) saj ne želim izgubljati mest in časa. Na 20km dobim Harnolda in nekako se začenjam počutiti bolje. Na obratu na 23km pa vidim vzadaj še Kovača, kar mi vlije dosti dobre volje. Pa smo spet slovenski trio v razmaku pol minute :) De ja vu! Ko me prehiti na 30km se ga primem in kmalu se formira skupina, v kateri nas je bilo od 6 do 9. Vožnja ravno pravšnja. Nimam težav in ritem je lep ni navijanja in spuščanja za kar skrbita Kovač in Wihlidal. Bliža se kritična točka prvega kroga Rupertiberg. K sreči nimam težav. Jedel in pil sem normalno. Sem blizu zgornje meje a drugače čez Ruperta ne gre. Na vrhu se spet formiramo in sledi 30km spust do konca prvega kroga. Nekako po parih km spusta začnem čutiti rahlo bolečino v desnem kolenu, ki kljub visoki frekvenci pedaliranja vedno bolj narašča. Sploh na malih kratkih klancih kjer je treba pošprintat. Ker bolečina vedno bolj narašča z vsakim obratom sem že malo v skrbeh kako bo tole šlo še slabe tri ure. No kmalu je jasno da težko. Po obratu v času 2.21h so prišli spet prvi klanci, kjer je ob vsakem pritisku na pedala bolelo kot da bi me nekdo zbadal z iglo. Kar naenkrat me preleti slabost, ker vem kakšno priložnost imam glede pogoje za dober rezultat in da sem veliko stavil na to dirko. Nekako poizkušam držati ritem in obračam koleno a fantje v skupini niso za šalo in ker gre ne gre več na polno mi je kmalu jasno da se je moj dan končal. Po 110 km kolesa zavijem s proge in po drugi strani jezera nazaj. Še pri razkolesarjenju do kampa me boli kot hudič, glava pa polna razočaranja in jeze. Kriv sem sam. Najbrž preveč težki prenosi v začetnem delu ko so bila stegna še trda.
Ko bi se najraje skril nekam je treba še pred prijatelje, ki so vedno tista motivacija ki te še bolj žene naprej. Treba je priznati poraz in razmišljati pozitivno. A je tudi po 12 letih dirkanja to včasih težko. Najraje bi šel drug dan spet na štart da dokažem da gre a te priložnosti se ne dobi. Kljub temu, da je bilo lepo in emocionalno spremljat svoje klubske kolege pri uresničevanju svojih sanj pa se zavedaš da si v tistem trenutku z mislimi še vedno nekje na progi.
Kaj rečt? Tako psihično sesut še najbrž v življenju nisem bil. Treningi po tekmi so bili bolj mučenje samega sebe in premišljevanja kam zabrisat kolo in copate. Hvala vsem, ki so navijali in verjeli. Kovaču, ki me je pripravil do miganja z izletom v Dominikansko :) in vsem, ki so na treningih preživljali ure z mano. Čestitke pa Franciju Šilcu za odličen čas 8:47h ter vsem ŠRKjevcem, ki ste postali Ironmani!
Next time!